Jožef Gregorc

Na delavnici se bomo srečali z nekaj praktičnimi primeri, ki pokažejo, kako je pomembno, da so programi in dokumenti narejeni z mislijo na čim širšo bazo uporabnikov. Pokazali bomo nedostopen predvajalnik medijskih vsebin na spletni strani in takega, ki je razumno dostopen. Ogledali si bomo tudi primere neoznačenih slik s povezavami na različne zunanje strani in si ogledali, kako lahko naredimo dokument dostopen. Pri prikazu bo uporabljan bralnik zaslona NVDA. Govorili bomo samo o dostopnosti, ki je pomembna za slepe uporabnike.

David Vrtin, Arnes

Videokonference smo kot storitev začeli ponujati svojim uporabnikom že v davnem letu 2003 s postavitvijo večtočkovnih strežnikov MCU. Takrat so videokonference podpirale priklop prek internetnih protokolov H.323 in SIP, pa tudi prek telefonskega omrežja ISDN (H.320). V konferenčne sobe smo se povezovali tipično s hitrostjo 384 kbit/s in s sliko ločljivosti CIF 352×288 točk. Storitev je bila namenjena predvsem tistim organizacijam, ki so imele t. i. sobne videokonferenčne sisteme, ki so namenjeni za uporabo v sejnih sobah, učilnicah, kjer je v enem prostoru tudi več ljudi. Na osebnih računalnikih s spletno kamero je bilo potrebno namestiti “videokonferenčni program”, ki je podpiral protokol H.323. Dobri in zanesljivi namizni programi so bili plačljivi, protokol H.323 pa je zahteval tudi dodatna pravila na požarnih zidovih, kar je močno oteževalo uporabo.

V letu 2009 smo zato na Arnesu uporabnikom na osebnih računalnikih s spletnimi kamerami, prvič ponudili spletne videokonference. Le te v ozadju uporabljajo Adobe Connect. ki deluje v brskalniku in uporablja Flash, ki je bil takrat v široki rabi in posledično nameščen praktično povsod. S tem so postale videokonference na računalniku bistveno bolj enostavne in za uporabnike brezplačne.

Povezava med prvimi in drugimi “videokonferencami” je bila slaba, le enosmerna, kar je uporabnike ločevalo in težko se je bilo odločiti, kdaj bi katere uporabili.

Po nekaj letih so bile vse pogosteje razkrite različne varnostne luknje v Flashu, zato je spletna skupnost začela iskati druge varne in varčne rešitve, veliki proizvajalci opreme pa so napovedali ukinitev podpore tehnoligiji Flash do konca leta 2020.

Nastala je tehnologija WebRTC, ki omogoča uporabo videokonferenc znotraj brskalnika, ne uporablja Flasha in ne potrebuje nameščanja dodatne programske opreme. Arnes je zato med prvimi raziskovalnimi in izobraževalnimi omrežji že leta 2014 omogočil dostop WebRTC do videokonferenčnih sob, ki potekajo na strežnikih MCU. Vendar v takšni postavitvi, skupaj s starimi strežniki MCU, tehnologije ni bilo mogoče v celoti izkoristiti in ponuditi uporabnikom največ, kar je mogoče.

V okviru projekta SIO-2020 so se odprle nove možnosti razvoja, zato smo v letu 2019 pripravili nov portal za videokonference. Videokonference 2.0 združujejo sobne sisteme na eni strani in uporabnike s spletno kamero na računalniku na drugi strani v enotno okolje, zagotavljajo visoko kakovost slike, tudi do FullHD, 1920×1080 točk, in tekočo sliko 30 slik na sekundo, tako za živo sliko iz kamer, kot tudi za sliko deljenega namizja.

Petra Kavaš, Matej Žerovnik, Arnes

V preteklem letu je Arnes prenovil kar nekaj storitev.

Arnes Filesender je storitev, ki omogoča enostavno pošiljanje večjih dokumentov, katerih zaradi velikosti ni mogoče poslati preko običajne elektronske pošte, vam poleg prenovljenega uporabniškega vmesnika nudi kar nekaj novosti.

Arnes Učilnice, ki omogočajo digitalno učno okolje za učitelje in učence smo nadgradili na novo različico in vam s tem omogočili boljšo uporabniško izkušnjo.

Arnes Shramba, ki je namenjena hrambi varnostnih kopij na sekundarni lokaciji je naslednja v sklopu prenov Arnesovih storitev.

Arnes Spletu, kjer lahko gostite spletno stran, smo dodali vtičnik SoGo dostopnost, s katerim lahko obiskovalcem omogočite, da spletišče prilagodijo svojim potrebam.

Klemen Andreuzzi, Arnes

Ali je mišljenje le vrsta računanja? Ali lahko človeštvo ustvari stroj, ki bo pametnejši od nas? Ali se takega stroja moramo bati?

Na Arnesu razvijamo programsko opremo za boljše zaznavanje neželene pošte. Kdo ali kaj torej ždi v omari 303?

Goro Osojnik, Gledališče Ane Monro

V Gledališču Ane Monro smo že v letu 1995 na noge postavili prvo spletno stran, ki je bila za tiste čase sodobna in izredno slikovita z odlično uvodno animacijo, kot je bilo v tistih časih popularno. A do delujoče in z nagrado Netko nagrajene internetne strani, ki jo imamo zdaj, je bila dolga in trnova pot.

Claudio Allocchio, Marco Marletta, GARR

Last January a double fault affecting fiber cables disconnected the GARR Trieste PoP from the rest of the network. Thanks to the interconnection between GARR and ARNES and to the prompt and helpful reaction of ARNES it took two hours only to restore full connectivity to one of the major GARR PoPs via ARNES and GEANT.

Cross-border collaborations are strengthening nowadays and they now provide infrastructure to complement the GEANT network and support the needs of large international science collaborations. This has the potential to greatly enhance the network’s overall robustness and tolerance to faults, also at the regional level thanks to the collaboration between ARNES and Lightnet, the Friuli – Venezia Giulia academic regional network.

The start of the implementation of one of the pre-Exascale supercomputers that are part of the EuroHPC in Bologna, will bring the collaboration between Italy and Slovenia to a new level. Slovenia is part of the consortium which will operate and use the new HPC infrastructure and this implies strengthening the network connectivity.

Boris Volarič, OŠ bratov Polančičev Maribor

Veliko šol se sooča z dilemo, kako kar najbolj izkoristiti brezžična omrežja, ki so jih zgradili v okviru programa SIO-2020 na eni strani in pritiski nekaterih staršev po prepovedi uporabe mobilnih naprav v šoli.

Vsi se strinjamo, da so mobilne naprave odličen učni pripomoček, ki ga učitelji lahko s pridom uporabimo pri pouku, vendar vsi še nimamo dovolj znanja ali samozavesti, da bi se tega tudi lotili.

Kaj pa v odmorih? Pred in po pouku? Na hodnikih, učnih kotičkih in v šolskih avlah?

Pokazali bomo, da ni nujno, da se odločimo za prepoved, ampak da uporabo mobilnih naprav v prostem času (v šoli) lahko omejimo s spodbujanjem pametne, varne in odgovorne rabe le-teh.

Andrej Flogie, Zavod Antona Martina Slomška Maribor

Prožne oblike učenja in ustvarjanje inovativnih učnih okolij za uspešno učenje so v središču politik in raziskav na področju sodobnega izobraževanja. Zaradi hitrih sprememb v družbi ter globalizacije na vseh ravneh si je večina držav članic EU za eno od prednostnih nalog na področju izobraževanja postavila učenčevo doseganje višjih taksonomskih ravni znanj, doseganje njegovih digitalnih kompetenc in kompetenc 21. stoletja.

Uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije v izobraževanju ne pomeni zgolj uporabe tehnologije pri poučevanju, temveč pomeni vpetost tehnologije v vse poglavitne sestavine izobraževalnega procesa, in sicer pedagoško, organizacijsko-tehnično ter vsebinsko. Za doseganje ciljev in kompetenc, potrebnih v sodobni družbi, tako potrebujemo:

• ustrezno opremljenost in dostopnost vsakega vzgojno-izobraževalnega zavoda,
• ustrezno didaktično usposobljenost učiteljev,
• vlaganje v področje raziskav in razvoja ter posledično ustrezne e-storitve in e-vsebine.

Izhodišča uvajanja prožnih oblik učenja in inovativnih učnih okolij (podprtih z IKT), ki podpirajo razvijanje kompetenc, sledijo večdimenzionalnemu konceptu (Bocconi, Kampyylis, & Yves , 2012). Razvrščena so v osem področij, ki predstavljajo celovit načrt za spremembe izobraževalnega sistema: učenje, poučevanje, vrednotenje, vsebina in kurikul, organizacija, vodenje in vrednote, povezanost in infrastruktura, pri čemer so vsaj prve tri tesno povezane z usposabljanjem učiteljev in njihovo pripravljenostjo na sprejemanje ter opolnomočenjem za uvajanje sprememb. Tehnologija predstavlja enega izmed temeljev vseh pedagoških sprememb v sklopu inovativnih učnih okolij. V prispevku bo predstavljena vloga in vpetost tehnologije v sklopu inovativnih učnih okolij.

Domen Savič, Državljan D

Razlike med aktivnim državljanov in usposobljenim delavcem v informacijski dobi so včasih izredno nejasne ter zabrisane. Meša se kritično dojemanje medijskih vsebin in usposobljenost za uporabo digitalnih tehnologij, aktivno državljanstvo se zlorablja za spodbujanje interesov informacijske industrije, hkrati se pod istim nazivom vodi tudi propagandističen boj.

Kako bi se morali na državnem in lokalnem nivoju lotiti medijske pismenosti, kaj se lahko naučimo iz primerov drugod po Evropski uniji in zakaj je to problem, ki ga je potrebno razrešiti čimprej.

Domen Savič, direktor zavoda Državljan D, je s primeri dobre prakse medijske pismenosti letos nastopil tudi na konferenci UNESCO o medijski pismenosti v Gothenburgu.

Jasmina Mešić, Varni na internetu – Arnes

V lanskem letu smo na nacionalnem odzivnem centru za kibernetsko varnost SI-CERT obravnavali 2431 incidentov, pri čemer je število primerov družbenega inženiringa in goljufij preseglo število tehničnih napadov. Obravnavali smo kar 1372 primerov različnih spletnih goljufij, največ do sedaj. Žal ne moremo ponuditi enostavnega in univerzalnega recepta, kako prepoznate spletno prevaro, še vedno je na strani uporabnikov, da se naučite brati med vrsticami. In ravno tu lahko ponudimo pomoč, saj skozi aktivnosti nacionalnega programa ozaveščanja Varni na internetu že osmo leto izobražujemo raznoliko množico spletnih uporabnikov o družbenem inženiringu in ustrezni zaščiti tako naprav kot spletne identitete.

Vpogled v aktualne spletne grožnje na odzivnem centru SI-CERT kažejo, da goljufi, za uspešno izpeljavo spletne prevare, potrebujejo komunikacijski kanal, ki jim omogoči stik z žrtvijo. Tu so se družbena omrežja, predvsem Facebook, izkazala za odličen kanal, saj lažni profili goljufom omogočajo krinko, neposredno komunikacijo z uporabniki in zakrivanje sledi. Vabe, ki jih nastavljajo spletni goljufi, so zelo preproste – to so predvsem velike obljube, pa naj bodo super zaslužki, ugodni krediti, zastonj vinjete in dragi avtomobili za en sam »like«. V primeru romantičnih prevar pa obljubljajo celo večno ljubezen. Na prvi pogled gre pogosto za neškodljive potegavščine, vendar statistika SI-CERT kaže, da je v letu 2019 žrtev ljubezenske prevare v povprečju nakazala 12.377 evrov, lani je povprečno oškodovanje znašalo 9.120 evrov. In ravno družbena omrežja so kanal, kjer spletni kriminalci najdejo svojo žrtev. Torej se naivno flirtanje na Facebooku lahko konča z resno finančno škodo.

In ravno okoli številk se bo vrtelo predavanje Mala šola preživetja na družbenih omrežjih. Predstavljene bodo najrazličnejše prevare na družbenih omrežjih, s poudarkom na finančni škodi, ki jo lahko povzročijo. Od tistih »najcenejših«, ki nas ne oškodujejo finančno, ampak so predvsem nadležne in moteče, npr. potegavščine ali hoax in lažne nagradne igre, do izsiljevanja in romantičnih prevar, ki lahko povzročijo hude psihične pritiske in več deset tisoč evrov finančnega oškodovanja.